Od vseh divjih plodov rožnic je skorš najbolj zmagovit, kar se tiče okusa in količine, ki jo lahko pojemo. Je prijetno in od stanja zrelosti raznoliko okusen, tako da se kar sam ponuja možnost, da te male »hruškice« jemo naravnost izpod drevesa, torej ko jih pobiramo s tal. Vsaj malo zmehčane in zmedene naj pa le bodo, sicer verno zastopajo trdno trpkost nezrelih plodov večine rožnic.

Kot omenjeno, jih poskusimo v zgodnji fazi zrelosti, ko so še rumeno-oker barve, vendar že nekoliko zmehčani: malo so še trpki, vendar prijetno sladki in živahno kisli. Zatem se jim, bodisi tistim, ki so povsem porjaveli med poležavanjem na tleh ali smo jim to omogočili, ko smo jih nekaj dni pustili v peharju na zmerno toplem mestu, prepustimo v polni zrelosti: saj to je že marmelada! Tako okusna, da nas resno postavlja pred vprašanje, ali naj zdaj sploh še kaj naredimo z njimi, razen da jih jemo kar tako.

V primerjavi s skoršem so brekovi plodovi manj primerni za uživanje »kar tako«, ker so majhni in imajo malo sadnega mesa. Preizkus pa vsekakor velja.