Kako?

Čisto preprosto. Jasno, odločno, brez vsakega dvoma naravnost po poti kar takoj zdajle, med zelenje, k Materi domov.
Pa se še vseeno malček ustavimo in rečemo katero o načinu nabiranja divje hrane in zdravilnih zelišč in o odnosu, ki ga imamo do Narave. Če ne bi nekoč že dolgo tega ne prodali duše vladarju strahu, ki nas danes drži v primežu kapitala, potrošništva in navidezne resničnosti, potem ne bi bilo treba tega pisanja. Če ne bi takrat sprejeli iluzije kratkotrajnega ugodja, rjastega blišča in plehkega zadovoljstva, potem bi danes vedeli in razumeli.
Vedeli in razumeli, da je Narava naša mati in mi del nje. Eno z vsem in da je vse v nas. Tisti dan, ko bomo to znova začutili, ozavestili in v vsej polnosti zaživeli, bodo odveč vsa pisana pojasnila, pravila in priporočila, da hodimo v naravo s pozitivno naravnanostjo, brez težkih misli, skrbi in nemira; da zeli nabiramo spoštljivo, hvaležno ter z določenim in jasno izoblikovanim namenom pa da vsaka rastlina zasluži naš srčni »prosim« in »hvala«, saj bomo le s takim odnosom vredni njene moči.
Takrat ne bo več potrebnih »šolskih navodil«, da zdravilne rastline in divjo rastlinsko hrano nabiramo v trdne in zračne posode – košare, kjer te lahko dihajo in čim dlje ohranjajo svojo vitalno energijo, s katero nas hranijo, krepijo in zdravijo, in da so za manjše količine primerne papirnate ali platnene vrečke in da uporabimo za vsako vrsto rastlin svojo.
Vedeli bomo, da spoštljivo in pazljivo nabiramo samo tiste dele rastlin, ki jih potrebujemo, in pri tem pazimo, da ne poškodujemo cele rastline.
Razumeli bomo, da pri izkopavanju korenin ne populimo vseh. Prav tako ne potrgamo vseh cvetov; naberemo jih samo toliko, kolikor je res nujno, in pazimo, da pustimo na rastišču še dovolj rastlin, da si lahko opomorejo in živijo naprej.
Takrat ne bo več treba razlag in vsa vprašanja bodo odveč. Spoštovanje, skrbnost ter globoka vez z rastlinstvom, živalmi in vsemi bitji našega sveta bodo neizmerni in odnos z njimi bo ogledalo našega odnosa do nas samih.
Takrat se bomo zmogli spet zazreti z vso ljubeznijo v ta ogledala, takrat bomo naposled, končno spet doma.
Zato, dragi moji ... Dajmo, zberimo voljo, moči in korajžo, korak za korakom, po poti kar naprej, kar zdajle, še danes. Odprimo srca, Mati nas čaka. Vrnimo se domov!