Novice iz Divjine

Divje jedi

Delavnice

Predavanja

Knjige

Druga divjina

Oglasi

NOVICE IZ DIVJINE

DIVJE JEDI

DELAVNICE IN PREDAVANJA

KNJIGE

DRUGA DIVJINA

OGLASI

Tri je eno

Medtem ko po gozdu že nekaj časa divjamo skozi zgodnjo zimsko odjugo, nas kar naenkrat prime, da bi kaj pojedli. A kaj, ko je popotna malha že prazna, pasje krdelo pa, vsaj menda je tako, sito še od predhodne malice! Zato zdaj postanek dobro dene. Tam nedaleč od, če ne prav blizu, potoka. Kjer ponavadi in prav tu zdaj raste trilistna penuša. Niti druga bolj vlažna – a le gozdna – rastišča ji niso tuja. To je okusna divjinka, odporna na vse in zeleno vztrajna skozi še tako raznovrstno, bodisi mrzlo in sneženo ali toplo in deževno zimo.

Ker kar poglejmo jo: odločno temno zeleni listi, pekoči in tudi malo grenki, sploh pa čvrsti. A prav zdaj še ne tako zelo, kot še bodo, in bistveno manj kot svetlo zelen, a predvidljivo trilisten podmladek, ki odžene zgodaj spomladi. Torej se, dokler se več ne ukvarjamo s psi, ki (le navidez) divjajo tja v tri dni, posvetimo tudi trilistni penuši. Požvečimo list, dva, tri, počakajmo, okusimo.
Sonce medtem sije, kot vedno, kar tja v tri dni.
A menda se nam ga še posebno zdaj pozimi bati ni, saj zelo pripomore k temu, kar se dogaja v nas in zunaj nas in še kje v tretje drugje, ter vse skupaj zajame brez razlik. Prav enako kot se vsaka troedina listnatost naše zimske divjinke spremeni v nič manj kot eno.

Enak okus, isto vse.

Zatem se menda brez večjih težav odpravimo naprej. Navzgor. Na vrh hriba. In naprej. V raj. Kjer smo že zdaj. Kjer ne le, da velja enačba 3 = 1, ampak se njen del pred enačajem razteza do neskončnosti. Pa spet nazaj.

 

Zimski listi trilistne penuše

 

Divja zimska jed tam sredi gozda
Ko med zimskimi gozdnimi pohajanji prej ali slej naletimo na trilistno penušo, se nam lakote bati ni, kajti čeprav nimamo s sabo nič, jo ta prodorna okusnost uspešno umiri. Če imamo s sabo le kos kruha ali malo sira, da o klobasi niti ne govorimo, pa naš popotni prigrizek s pomočjo trilistne penuše zelo oživi.
Torej vzemimo, kar imamo s sabo, pa čeprav je to nič, in pojemo skupaj z listi trilistne penuše.
Okusimo.
Počakamo.
Nadaljujemo.
Prežeti z aromo divjine, ki ne mine, saj smo prav zdaj sredi nje.