Novice iz Divjine

Divje jedi

Delavnice

Predavanja

Knjige

Druga divjina

Oglasi

NOVICE IZ DIVJINE

DIVJE JEDI

DELAVNICE IN PREDAVANJA

KNJIGE

DRUGA DIVJINA

OGLASI

Kaj zdaj, ko Valentin prinese ključ od korenin?

Opozorilo: novica je stara komaj leto dni, zato v njej ne manjka snega.

Raste nič, ker raste vse, a še vedno si s tem nimamo kaj pomagati, ko vse to, vsaj zaenkrat, tudi počiva.
Ali pač?
Ker Pust bo že vrgel semena, ki bodo odgnala ravno v času, ko se nebo znova odpre, kot vsako leto tam pred pomladanskim enakonočjem.
Zato že zdaj ni odveč, če gremo malo na ogled.

Med vzpenjanjem skozi z vlago obdan gozd, ki jo jemlje tako od zemlje, na kateri še debelo leži zdaj že zelo moker sneg, kot tudi od neba, izpod katerega po malem kaplja, nas tam pod smreko doleti navdih: zakaj pa ne, če je že? Toliko iglic na južnem snegu na tleh in še toliko več na vejah? Tiste prve pustimo, one druge naberemo. Toliko, kolikor jih lahko spravimo v dlan. Če bi imeli s sabo žlico, bi rekli: za dve žlici, tri, morda štiri. Zaradi enostavnejšega prenašanja jih damo iz dlani v žep ali v vrečko iz blaga, bodisi tisto majhno za v žep ali ono večjo za čez rame, s pomočjo katere oziroma katerih kljub nabranemu bogastvu še naprej lahko hodimo praznih rok. Kar je menda sploh bistvo bogastva.

 

Gozdna začimba za Valentinovo

 

Potem se sprehodimo še naprej pa naokoli, ker pohajanje skozi gozd še nikomur ni škodilo, če že, je pa naredilo samo dobro.
Doma, če ne kar v potoku ob poti, iglice operemo, ker zadnje čase, posebno pa konec zime, nikoli ne vemo, po čem ta zrak diši. Sicer se ga nam pa bati ni, saj še tako globokemu dihu zadosti.
Zatem nas iz gozda prineseno obilje navdihne: Kaj zdaj? Čaj? Še kaj? Ker nimamo možnosti izbire, pripravimo vse, česar se spomnimo, a najprej čaj. Torej poparek. Ker znano je, da so te iglice ponekod, nekdaj poparili z vodo in nastala je aromatična pijača, med drugim prijetna za okus in koristna za dihala, torej proti težavam z njimi. Če iglice, ki so precej trde, narežemo, zdrobimo v tolkaču ali drugače udrobižimo, bo pijača bolj aromatična. Dovolj je žlička tako pripravljenih iglic na vsako skodelico vode. Zavremo, prelijemo, od časa odškrnemo tri ali štiri minute, precedimo. Z istimi iglicami zatem pripravimo še drug preliv, pravzaprav zavretek, tako da zdaj odmerimo polovično količino vode, v katero damo iglice. Zavremo, odstavimo. Pet minut.
Pa še kaj pripravimo.
Na primer omako, namaz.
Solatno polivko.
V olje jih vložimo. Seveda jih prej zmeljemo ali zdrobimo.
Namočimo jih, v tem primeru kar vejice, v žganje.
Vsekakor, prav tako vejice, tudi v kis, saj tovrstna aroma ob podpori naravnega domačega kisa spodbuja ne le apetit, ampak tudi splošno poživi prebavna in presnovna dogajanja v telesu.
In se sploh še na druge načine s staro zimo, ki prehaja v mlado pomlad, izdatno okrepimo.

Menda ni odveč poudarek, da na enak način pripravimo iglice vseh drugih za prehrano primernih iglavcev, torej jelke, različnih borov, ruševja, da o macesnu, a šele pozneje, niti ne govorimo, medtem ko strupeno tiso previdno ob strani pustimo.

Omaka s smrekovimi iglicami
V ponvi segrejemo 3 žlice masla. Dodamo 2 žlici drobno zrezanih ali strtih smrekovih iglic in nekajkrat premešamo. Prilijemo skodelico sladke smetane, zavremo, odstavimo z ognja. Malo posolimo ali niti ne. Pokrijemo, počakamo 5 do 10 minut.
Z omako zabelimo raznovrstno dušeno, v sopari kuhano ali pečeno zelenjavo. Okusno se izkaže tudi kot polivka za testenine.
Isto drugače: namesto masla uporabimo kokosovo maščobo ali oljčno olje, namesto smetane pa z vodo kremasto zmešan zmečkan tofu.