Nič posebnega. Tam je in čaka, če je potrebno celo večnost, da pride njegov čas, pa čeprav je kaka malo kapacitetna SD kartica vmes. Da se izkaže, da pokaže svoje sposobnosti, da postane drevo. Prav nič drugačna usoda ni namenjena dobrega pol, ena, dva, če ne celo šestnajst ali več giga spominskim enotam, ki si delijo prostor z orehom. A razlika je le ta, da primerno posejan oreh, vendar šele čez dovolj dolgo let, vsako leto žanje na stotine podatkovnih enot, torej orehov, medtem ko moramo naše kartice in ključke, vsekakor različice 2.0 in čez kak prav bližnji čas še višje, da prenos ni prepočasen, »zasejati« ne le ob pravem času, ampak tudi s primerno merodajnimi podatki.
Razlika med orehom (ali lešnikom ali mandljem ali katerim koli se­menom) in našo podatkovno enoto je pa vseeno enaka. Ker seme, tako kot podobno drobižna, za shrajevanje podatkov primerna napravica, nič ne ve. Nenazadnje niti večje in močnejše, že zdaj veliko sto giga in v kratkem tudi več tera, enote niso bistrejše.
Skrivnost je namreč shranjena v jedru, v katerem je biva življenje, pripravljeno na takojšnji zagon, samo da se vzpostavijo primerne razmere zanj.

Seme namreč pojma nima, kaj je drevo, pa se vseeno razvije in zraste vanj.
Prav tako kot se naši podatki razvijejo do nebes le, če jim pripravi­mo primerne razmere, torej vsaj dovolj visoko lestev ali kaj takega. Če drugega ne, pa vsaj primerno hiter megaherčen procesor.
Ker ne le v naravi ali s pomočjo elektronskih naprav shranjenih semen je tudi vsakdo med nami seme. Iz semena zraste mlada rastlina, iz nje razvita rastlina, ki, glede na vrsto pač, seže tudi več deset metrov v višino in se razširi skozi več stoletij časa.
Ampak, dokler ne zrastemo, ne vemo, in celo potem težimo k temu, da bi radi pozabili, še preden se spomnimo.
Kajti seme je spomin na to, kar še nismo.
A bomo.
Vendar ne pred časom, ki ga omogoča zapis v semenu.

• kaj-dela-oreh-v-skodelici-z-usb-kljucki.pdf (Ogled celotnega oglasa)