Novice iz divjine

Vsak dan se v najbolj razširjenem časniku na tem svetu – prihaja namreč v vsak dom, v vsakega človeka – izpiše nekaj novic. Vrsta novic, pravzaprav. Nič manj kot za 24 ur novic. Objavljajo se same in sproti kot pač nastajajo, na voljo so vsakomur v njegovem prav osebnem izvodu. A ker je časnik obenem tudi najmanj poznan, sploh pa komaj razumljen od vseh časnikov sploh, prejemniki novic pogosto ne vedo, kaj bi z njimi oziroma jih sploh ne zaznajo. Najpogostejša težava pri dostavi vsakodnevnih novic pa je, da prejemnika nikoli ni doma.

Imajo pa te novice veliko moč, saj so trajne narave. Kajti včerajšnji jutri je vedno današnji zdaj. (Kar se drugačnih novic tiče, tistih, ki veljajo za edine prave, je prijetno brati teden dni stare časnike.
Ne traja dolgo in kmalu nehamo s tem nesmiselnim početjem.) Dograjujejo se, izpolnjujejo, razvijajo in nadgrajujejo. Podobno kot raste krošnja mogočnega drevesa – počasi, a vztrajno – se razvejujejo, razširjajo in … Tudi nalagajo, četudi jih ne zaznamo. In enkrat jih bo treba prebrati in predelati, vse.

Za ta namen je najenostavneje, da stopimo v Divjino. Najprej se zadržimo na gozdnem robu, kjer prej ali slej spoznamo modro žensko, ki sedi v grmih, na prehodu med Naturo in Kulturo, med svetom duhov in svetom človeka. Modro žensko, katere vedenje, globok vpogled v naravo sveta in duhovna širina ji omogočajo, da živi in deluje kot posrednica med svetovoma. Kdor le zna postaviti pravo vprašanje, vedno dobi odgovor, ki ne more biti drugačen kot edini pravi. In še, več ko je pravilnih vprašanj, vse manj je odgovorov, dokler niti vprašanja niso več potrebna. (Napačna vprašanja pa seveda vedno le porajajo nadaljnja vprašanja enakega značaja in so dobesedno brez konca.)

In potem - samo še nekaj korakov skozi grme v goščavo – se zgodi – novica dneva! -, da si je novica kar vsak sam. Takšna kot je, ne pa kot se zdi. Zagrabek kopriv danes, divjaški regrat jutri, nekaj kurjih črevc drugi dan, sladka koreninica in smrekove iglice prav zdaj … Vse to eno in isto je, kljub včerajdanesjutri vedno le zdaj.
 
 Pokaži več

Kjer v gozdu po tleh ležijo smrekovi storži, v tem zgodnjem pomladnem času niti SMREKOVE STRORŽEVKE niso daleč. Pod smrekami zrastejo takoj ko v marcu skopni sneg,  ... nadaljuj z branjem

Kako pravi čas je zdaj! Ko zazeleni prvi čemaž iz tal, je nov cikel Narave, čeprav je še koledarska zima, v polnem teku in zakaj ne bi vstopili vanj in vsi po čemažu dišali že zdaj? ... nadaljuj z branjem

Male hruške, mini nešplje, kaj je to?
Sladko, zelo, vendar ne kar tako.
Le malo počakamo, pa bo.
Kar še ni bilo.
  ... nadaljuj z branjem

ŽELOD, naš vsakdanji kruh in ŽIR, mast za vsak dan

Z žirom smo se že mastili, a naj malo dodatne spodbude ne škodi, ko ga pa še toliko leži po tleh. Kajti naslednje leto ga ne bo toliko ali ... nadaljuj z branjem