Imajo pa te novice veliko moč, saj so trajne narave. Kajti včerajšnji jutri je vedno današnji zdaj. (Kar se drugačnih novic tiče, tistih, ki veljajo za edine prave, je prijetno brati teden dni stare časnike.
Ne traja dolgo in kmalu nehamo s tem nesmiselnim početjem.) Dograjujejo se, izpolnjujejo, razvijajo in nadgrajujejo. Podobno kot raste krošnja mogočnega drevesa – počasi, a vztrajno – se razvejujejo, razširjajo in … Tudi nalagajo, četudi jih ne zaznamo. In enkrat jih bo treba prebrati in predelati, vse.

Za ta namen je najenostavneje, da stopimo v Divjino. Najprej se zadržimo na gozdnem robu, kjer prej ali slej spoznamo modro žensko, ki sedi v grmih, na prehodu med Naturo in Kulturo, med svetom duhov in svetom človeka. Modro žensko, katere vedenje, globok vpogled v naravo sveta in duhovna širina ji omogočajo, da živi in deluje kot posrednica med svetovoma. Kdor le zna postaviti pravo vprašanje, vedno dobi odgovor, ki ne more biti drugačen kot edini pravi. In še, več ko je pravilnih vprašanj, vse manj je odgovorov, dokler niti vprašanja niso več potrebna. (Napačna vprašanja pa seveda vedno le porajajo nadaljnja vprašanja enakega značaja in so dobesedno brez konca.)

In potem - samo še nekaj korakov skozi grme v goščavo – se zgodi – novica dneva! -, da si je novica kar vsak sam. Takšna kot je, ne pa kot se zdi. Zagrabek kopriv danes, divjaški regrat jutri, nekaj kurjih črevc drugi dan, sladka koreninica in smrekove iglice prav zdaj … Vse to eno in isto je, kljub včerajdanesjutri vedno le zdaj.